Nahajate se:
Ozon za življenje - 36 let zaščite ozonske plasti
Ozon za življenje - 36 let zaščite ozonske plasti
Mednarodni dan zaščitne ozonske plasti obeležujemo 16. septembra. Ozon visoko v ozračju vpije večino ultraviličnega sončnega sevanja in nas tako obvaruje pred ultraviločnim-C in pretežnim delom ultravioličnega-B spektra sončnega sevanja, ultraviolično-A sevanje pa v veliki večini prepušča. Brez zaščitne ozonske plasti bi bilo življenje na zemeljskem površju v sedanji obliki nemogoče, saj bi ultravijolični žarki sterilizirali zemeljsko površje.
Ljudje smo z industrijsko dejavnostjo v preteklem stoletju v ozračje vnesli snovi, ki so na zemeljskem površju povsem neškodljive, ob posebnih vremenskih razmerah visoko v ozračju pa uničujejo ozon.
Politiki so leta 1987 sprejeli Montrealski protokol, s katerim so predpisali stopnjo omejevanja proizvodnje in uporabe ozonu nevarnih snovi. Kasneje so protokol dopolnili in ukrepe poostrili. Industrija je učinkovito nadomestila ozonu škodljive snovi.
V ozračju je količina ozonu škodljivih snovi, ki smo jih v ozračje spustili ljudje, naraščala do preloma tisočletja. Od takrat koncentracija teh snovi počasi upada, vendar je zaradi njihove dolgoživosti še dovolj visoka, da predvsem nad Antarktiko in Arktiko povzroča pomembno izgubo ozona.
Velikost območja z oslabljeno zaščitno plastjo, trajanje in količina izginulega ozona se iz leta v leto spreminjajo predvsem v odvisnosti od meteoroloških razmer, dolgoročni trend pa je povezan z uspešnimi ukrepi mednarodne javnosti za omejitev in opustitev rabe ozonu škodljivih plinov. Ozonska luknja nad Antarktiko se bo predvidoma v prihodnjih desetletjih postopoma manjšala, ozonska plast naj bi predvidoma dosegla raven iz leta 1980 okoli leta 2070.
Ozonska luknja je sezonski pojav in je prostorsko omejena. Vsako leto se avgusta začne razvijati nad Antarktiko, doseže največji obseg septembra in oktobra, najkasneje decembra pa se ozonska plast nad južnim polom obnovi. V manjšem obsegu ozon med februarjem in aprilom izginja tudi nad Arktiko, vendar je povprečna zimska temperatura ozračja nad Arktiko navadno višja kot nad Antarktiko in se redko spusti dovolj nizko, da bi sprožila intenzivno izginjanje ozona.
Obsežna oslabitev zaščitne ozonske plasti nad Arktiko nas je presenetila spomladi 2011, spomladi 2020 pa smo bili priča največji ozonski luknji nad severnim polom doslej. Spomladi 2021 so bile razmere spet dokaj normalne. To potrjuje, da so medletne razlike v pojavu ozonske luknje posledica vremenskih razmer nad Arktiko in Antarktiko.
Tako kot že nekaj desetletij se je nad Antarktiko tudi letos avgusta začela razvijati ozonska luknja. Septembra je njen razvoj v polnem razmahu.
