Ema Krška

Ker je kneginja Ema po cerkvenih prizadevanjih in postopkih dosegla čast oltarja in je bila leta 1938 razglašena za svetnico, je njena civilna podoba kneginje in vladarice večine današnjega slovenskega ozemlja, z delno vključitvijo nekaterih predelov Beneške Slovenije in slovenske Koroške, zgodovinsko zbledela, zato bi bilo nujno, da se njen lik iz mita svetnice prenese na njeno politično podobo. S tega vidika bi morali nanovo zgodovinsko obdelati in ovrednotiti njen politični pomen za Slovenijo in posebej za Mirnsko dolino ter redigirati njeno legendarnost in svetniški mitološki lik z njeno realno podobo politične osebnosti, njeno nacionalno poreklo in politične ter ekonomske posledice njenega vladanja. S tem bi dobili Slovenci v kritičnem prehodnem obdobju po razpadu Velike Karantanije, preko nemško-rimskega cesarstva Karla Velikega, do začetkov zgodnjega srednjega veka eno najmočnejših političnih osebnosti tega časa. Za zgodovino Slovencev na tem območju bi to pomenilo zgodovinsko kontinuiteto vladarstev od Samove države, Kocljeve kneževine in Velike Karantanije, do začetkov razdrobljenega srednjeveškega dinastičnega političnega prostora.

Kneginji Emi bi v samostojni Sloveniji morali dati ustrezno mesto. Nemški fevdalni priseljenec se je na današnjem slovenskem ozemlju v njenem času opomogel. Ona je videla, da razpada Savinjska marka, vendar je znala poiskati vse potrebne ključe, da se je rešilo, kar se je rešiti dalo: ohranila je slovenščino in odkup svobode, ustanovila je za to obdobje zelo napredne ustanove, fare in samostane; slednji so bili razsvetljeni posredovalci razvoja z uveljavljanjem pisane besede, evangelskih moralnih norm in pravne organiziranosti. Prihajajočim fevdalcem je postavila ovire za njihovo absolutno obvladovanje tega prostora. Iz njene dediščine se je ohranilo do 1414. leta ustoličevanje slovenskih knezov v slovenskem jeziku. Demokratičnost na območju njenega teritorija je veljala vse do 19. stoletja, tako da se je slovenski jezik ohranil v zgoščenih slovenskih seliščih in tudi osvobajanje v 19. in 20. stol. je posledica te zasnove. V knjižnici znamenitega ameriškega predsednika Thomasa Jeffersona, avtorja Deklaracije o neodvisnosti iz leta 1776, so našli zgodovinsko študijo slovenskega ustoličevanja koroških vojvod, iz česar bi se dalo sklepati, da sodobna oblika demokratičnega načina družbene organiziranosti v Združenih državah Amerike temelji na zgodovinskem izročilu voljenja koroških vojvod v slovenskem jeziku na Koroškem.

Neglede na njeno poreklo je Ema Krška delala Slovencem v prid: zavarovala jih je z določenimi privilegiji nasproti priseljenim fevdalcem (odkup svobode za neznatna sradstva), nekdanje rodovne skupnosti je pravno prevedla v nove organizirane oblike, ki jih je uveljavljala predvsem cerkvena organizacija v obliki župnij, ustanovila je 9 župnij, na svojem območju je ohranila uporabo slovenskega jezika v civilni in cerkveni službi (Brižinski spomeniki, odkup svobode), ustanavljala je tiste institucije, ki so širile napredne ideje o razvoju socialnih in intelektualnih pogojev prebivalcev (benediktinski samostan Admont v dolini reke Enns na Štajerskem, samostan benediktink v Krki na Koroškem), položila je temelje eni najpomembnejših ustanov tedanje družbe, ustanovitvi krške škofije, ki naj bi obsegala vse slovensko ozemlje tostran Visokih Tur, spretno je vodila izkoriščanje naravnih dobrin za izboljšanje socialnega položaja delavcev (rudniki srebra in zlata).

Spor okrog njenega nacionalnega porekla je pravzaprav politične narave in je bil v njenem času manj očiten in oster kot v 20. stoletju. Z razvojem nacionalne zavesti se je izoblikovala tudi ostrejša razmejitvena črta med avtohtonimi Slovenci in priseljenimi Nemci. Po njeni smrti se je ta ostrina uveljavljala že na ravni pravic med Krško in Salzburško škofijo, ker je Krška škofija, sklicujoč se na nadarbine kneginje Eme, skušala doseči suvereno svobodo izpod okrilja Salzburške nadškofije. Salzburška nadškofija je bila pretežno nemška in interes krških škofov, ki so delovali na območju etnično zaokroženega slovenskega ozemlja, je bil popolna osvoboditev Krške nadškofije izpod salzburške nadoblasti. Skozi čas ta ostrina in to razhajanje pravzaprav ni nikoli prenehalo, z jačanjem nacionalne zavesti v 19. stoletju pa je sprožilo naravnost odkrit spopad med zgodovinarji slovenskega in nemškega zgodovinopisja. Z ustanovitvijo stare Jugoslavije in odcepitvijo Koroške od dela slovenske zemlje je ta ostrina dobila še ostrejše rezilo, tako da je postopek za njeno svetniško razglasitev diferenciral zgodovinarje na tiste, ki so zagovarjali njeno slovensko poreklo (Josip Gruden, Milko in Franc Kos, Janez Veider), in tiste, ki so zagovarjali nemško poreklo. Med njimi je bil najostrejši pater Josef Löw, predstojnik samostana redemptoristov na Krki, v čigar interesu je bilo, da bi kneginja Ema postala Nemka. Njegov zgodovinski pristop k problemu je bil seveda ideološki, naravnan po izhodišču Cerkve, ki se ima za internacionalno, bil je duhovnik, redemptorist, in je raziskoval Emino preteklost in Emine časovne razmere z vidika cerkvene hierarhije in ne z vidika strokovnjaka. Da je kneginja Ema ostala ves čas zgodovinskega procesa v zgodovinski zavesti Slovencev, je eden največjih dokazov, da je bilo izročilo njenega porekla potrjeno prav iz tega rodu, kar ji je seveda tudi pomagalo na oltar - do njega je niso pripravili politični krogi cerkve, pač pa se papeževa bula sklicuje na dejstvo, da je spomin na kneginjo Emo zaradi njenih kreposti ostal ves čas zgodovine neokrnjen. Njeno svetniško čaščenje je dovolj velik razlog, da jo je papež lahko uvrstil med svetnike. S tem pa je kneginja Ema zgubila svoj civilni profil politične žene in pravo historično podobo dinastične vladarice Breško-Seliških. Tudi iz historičnih virov je razvidno njeno slovensko poreklo in se kaže predvsem v imenih njenih prednikov, (Valjtun, Mojmir in Svetopolk), ki predstavljajo prav gotovo staroslovenska knežja imena; ta izhajajo iz dedne posesti predvsem Savinjske marke, ki je v zgodovini dokazana kot prva dedna posest dinastije Valtunov.

Njena politična vloga v prostoru današnje Slovenije se je najbolj uveljavila v Mirnski dolini, kjer imamo listinsko izpričano posest gradu Škrljevo (darilna pogodba omenja samo Škrljevo, kar verjetno pomeni, da so ostali gradovi v tem prostoru ostali v dedni masi za njene potomce), domnevno pa tudi dokazano posest gradu Mirne in Mokronoga (v Suhi krajini pa tudi gradu Šumberk) ter srednjeveške oznake spomina nanjo v portretnih upodobitvah na oboku ladje ž.c. sv. Ruperta v Šentrupertu in v svetišču ž.c. sv. Janeza Krstnika na Mirni. Povezava Šumberških in BreškoSeliških je dokazana v delovanju krškega škofa Ulrika III. Šumberškega, ki je sredi 15. stoletja vodil prizadevanja za proglasitev njegove slavne prednice za svetnico. Da je ta povezava živa, se kaže v prisotnosti grba Šumberških na več mestih v cerkvi sv. Ruperta v Šentrupertu.

Dr. Marko Marin