V register nesnovne kulturne dediščine vpisane tri nove enote

Jasličarstvo je dejavnost, povezana z izdelovanjem in postavljanjem jaslic v predbožičnem času. Upodabljanje Jezusovega rojstva v obliki jaslic je pomemben in zelo razširjen del praznovanja božiča. Jaslična ustvarjalnost ima v Sloveniji dolgo tradicijo, zelo pa je oživela v 90. letih dvajsetega stoletja, ko so začeli po številnih krajih organizirati razstave jaslic.

Jaslice so največkrat tridimenzionalna, večinoma miniaturna upodobitev Kristusovega rojstva ter poklona pastirjev in Svetih treh kraljev. Pred božičem jaslice postavljajo na domovih, dvoriščih, v cerkvah, javnih prostorih in naravi. Praviloma stojijo do svečnice (2. februarja), najmanj pa do Svetih treh kraljev (6. januarja). Družinske jaslice največkrat postavljajo pod božičnim drevesom ali posebej, na podeželju ponekod še vedno v bogkovem kotu.

Poleg miniaturnih tridimenzionalnih jaslic obstajajo tudi žive jaslice in jaslice v naravni velikosti. Leta 1990 so v Postojnski jami prvič uprizorili žive jaslice, gledališko predstavo, ki prikazuje Kristusovo rojstvo. Na Šmarni gori pri Ljubljani so leta 1991 postavili prve jaslice v naravni velikosti. Oba tipa jaslic sta se razširila tudi drugod po Sloveniji.

Prve dokumentirane jaslice so v Sloveniji postavili leta 1641 v cerkvi v Gornjem Gradu, leta 1644 pa v jezuitski cerkvi sv. Jakoba v Ljubljani. V 18. stoletju so bile znane omarične jaslice klaris iz Velesovega. V obdobju 1782–1804 je Jožef II. prepovedal cerkvene jaslice, obdržale so se le v samostanih. Iz cerkev so se jaslice širile v plemiške domove, v 18. stoletju še v meščanske in na začetku 19. stoletja v kmečke domove, najprej na Gorenjskem. Drugod so bile v splošni rabi šele med obema svetovnima vojnama.

V preteklosti so bile v cerkvah razširjene predvsem odrske jaslice s poslikanimi, iz desk izžaganimi figurami, in omarične jaslice, razširjene tudi v meščanskih domovih. V večini meščanskih in kmečkih domov so najprej postavljali papirnate jaslice, potem tudi figuralne iz lesa, mavca ali gline. Med svetovnima vojnama so bile na voljo tudi kartonske jaslične figure za izrezovaje slovenskih umetnikov. "Jugoslovanske jaslice" je leta 1919 ustvaril Maksim Gaspari, za njim tudi Tone Kralj, France Gorše in drugi.

Potica je zavitek iz razvaljanega kvašenega testa, namazanega s slanim ali sladkim nadevom, okrogle oblike, z luknjo v sredini in pečen v pekaču potičniku. Ravni kosi potičnih zvitkov se imenujejo štruklji, poznane so tudi polžasto zavite oblike potic brez sredinskih lukenj. Potice pečejo povsod po Sloveniji, največkrat kot praznično pecivo. Obstajajo številne regionalne različice glede uporabljenih sestavin. Recepti se že stoletja prenašajo predvsem znotraj družin z ustnim in zapisanim izročilom.

Na družinskih mizah je potica predvsem ob največjih letnih (velika noč, božič, novo leto, god cerkvenih zavetnikov), življenjskih (rojstvo, poroka, pogreb, družinska slavja) in delovnih (ob različnih večjih opravilih) praznikih. V vinorodnih krajih pripravljajo potico tudi za praznik sv. Martina, v zimskem, zlasti pustnem času ponekod pripravljajo slani potici "ocvirkovko" in "špehovko".

Potica velja za najbolj razpoznavno sladico v Sloveniji. Leta 2006 je bila pehtranova potica v okviru Strategije gastronomije Slovenije uvrščena na seznam jedi, ki predstavljajo kulinarično prepoznavnost Slovenije. Slovenska potica je od leta 2021 vključena v evropsko shemo kakovosti 'Zajamčena tradicionalna posebnost', po kateri je bilo zaščitenih pet receptur za pripravo potice (orehova, orehova z rozinami, rozinova, pehtranova in pehtranova s skuto).

Potica naj bi izvirala iz prazničnega, obrednega kruha, ki so ga že v srednjem veku pripravljali v zahodni in severozahodni Sloveniji (guban(c)a, presnec, pogača). Izraz potica naj bi izhajal iz besed povitica, povtica, potvica, ki so pomenile povito, zavito pecivo oziroma z(a)vitek. Za eno najstarejših vrst velja potica z medenim nadevom.

Prva omemba imena potica je v Katekizmu (1575, 1577) Primoža Trubarja. V Slavi vojvodine Kranjske (1689) Janez Vajkard Valvasor navaja razlike med kolačem, potico, presnecem, pogačo in poprtnikom. Beseda potica je omenjena tudi v prvi kuharski knjigi v slovenskem jeziku (Kuharske bukve, 1799) Valentina Vodnika. Recepte za pripravo potice so v kuharske knjige zapisali Andrej Zamejic (1850), Magdalena Knafelj Pleiweis (1868), S. M. Felicita Kalinšek (1923) in drugi. Poticam sta posvečeni knjigi Andreja Goljata Potice (2003) in Janeza Bogataja Potice iz Slovenije (2013, 2014) in Slovenska potica vseh sladic kraljica (2018).

Babištvo obsega posebna znanja in veščine porodne pomoči, namenjene ženski in otroku. Gre za podporo in posege v nosečnosti, med porodom in po njem, pri dojenju in negi dojenčka. Cilj je dober zaključek poroda in kakovosten začetek družinskega življenja. Babištvo izvajajo ustrezno izobražene in usposobljene babice. V zadnjem času se za babištvo odločajo tudi moški – babičarji, ki jih je približno en odstotek.

V preteklosti je porodna pomoč temeljila na solidarni pomoči med ženskami na podlagi izkustvenega in intuitivnega znanja, vednosti in spretnosti. Tradicionalno je bilo babištvo izključno ženska dejavnost, pomočnice pri porodih so imele v skupnosti posebno veljavo, izkušenejše so znanje prenašale na mlajše.

V 18. stoletju se je začela babiška dejavnost bolj regulirati in profesionalizirati, na primer z izobraževanjem in izpitom pri magistrih porodništva ('izprašane', 'potrjene', 'zaprisežene' babice). Leta 1753 je bila v Ljubljani ustanovljena babiška šola, pouk je potekal v slovenščini. Prvi učbenik porodništva v slovenskem jeziku je izšel leta 1782, uporabljale so ga tudi babice. Na babiški šoli so poglavitne predmete predavali porodničarji, za prenos praktičnih znanj pa so bile pomembne šolske babice. Leta 1789 je bila v Ljubljani ustanovljena prva porodnišnica na slovenskem ozemlju, tam so bodoče babice pridobivale praktično znanje. Izobraževanje se je postopoma podaljševalo in dopolnjevalo. Leta 1981 ukinjeno srednjo babiško šolo je pozneje nadomestil študij babištva na Oddelku za babištvo na Zdravstveni fakulteti v Ljubljani.

Do 2. svetovne vojne je večina porodov potekala na domu ob pomoči terenskih babic, ki so ob rojstvu pogosto poskrbele tudi za plenice, obrok ali ogrevanje. Nanje so se obračale tudi ženske z različnimi zdravstvenimi težavami in v psihosocialnih stiskah. Od 60. let 20. stoletja večina žensk rodi v porodnišnicah, s čimer se je osrednje delovišče babic preneslo v zdravstvene ustanove.

Več informacij o posameznih enotah nesnovne dediščine je objavljeno na strani Register nesnovne kulturne dediščine. Register vodi ministrstvo, predloge za vpis pa na podlagi pobud pripravlja Slovenski etnografski muzej, koordinator varstva nesnovne dediščine.