Šege in navade: Lucija in božično žito

Trinajsti december, je pred uvedbo gregorijanskega koledarja, veljal za najkrajši dan v letu. Sveta Lucija, ki goduje na ta dan, pa je po legendi zavetnica vida, svetlobe in upanja, zato ji je bilo posvečenih veliko šeg in navad. Potem ko je leta 1582 julijanski koledar zamenjal gregorijanski, ki je začetek zime premaknil na 22. december, ko imamo astronomsko res najkrajši dan, je svetnica kot prinašalka luči izgubila nekaj nekdanjega pomena, tudi v naših krajih pa se je ohranila navada, da se na njen god poseje božično žito ali se narežejo češnjeve vejice, ki v vodi na toplem do božiča zacveto.

Sveti Luciji so ljudje pripisovali posebno moč, zimskemu soncu naj bi povrnila moč, svetlobo, da bi ponovno ogrelo zmrznjeno zemljo, iz katere bi vzklili novi plodovi. Odtod tudi Lucijino žito: žitno seme posejemo na ta dan in do božiča bodo bilke že ozelenele. V njih pa lahko vidimo marsikaj – od čaranja, od simbola pomladi in življenja, ki se začenja vračati v rastlinje, pa do očem prijetnega okrasa za k jaslicam. Pšenico ali seme drugega žita posejemo v plitve okrasne posode ali v podstavke za cvetlične lončke, jih pokrijemo z zelo tanko plastjo zemlje in jih postavimo na svetlo in ne prevroče mesto. Redno zalivamo.