V register nesnovne kulturne dediščine vpisana raba hišnih imen in petje na tretko

Hišna imena so lastna imena hiš s pripadajočo posestjo, njihovih prebivalcev ter objektov v skupni lasti. Pogosto ostajajo dokaj nespremenjena kljub menjavi lastnikov ali njihovih priimkov. So pomemben element kulturnozgodovinskega spomina skupnosti.

Čas nastanka hišnih imen je težko določljiv. Domnevamo, da so že pred nastankom priimkov nastala iz potrebe po natančnejšem razločevanju ljudi in posesti med seboj. Posamezne zapise hišnih imen je mogoče razbrati v zgodovinskih dokumentih od 16. stoletja (npr. v urbarjih, krstnih knjigah). Sistematično so hišna imena pod kategorijo 'vulgo' zapisana ob imenih in priimkih lastnikov v franciscejskem katastru iz 1. polovice 19. stoletja ter v reambulančnem katastru iz 60. let 19. stoletja. V župnijskih knjigah (status animarum) so hišna imena vpisana od konca 18. stoletja pod kategorijo 'nomen vulgare'. Nastajanje trajnejših hišnih imen je z množično gradnjo stanovanjskih hiš po 2. svetovni vojni oslabelo, čeprav ponekod še danes hišam ob njihovi izgradnji sokrajani podelijo hišno ime. Slovenska hišna imena na avstrijskem Koroškem so bila skupaj z ledinskimi imeni leta 2010 uvrščena tudi na avstrijski seznam nesnovne kulturne dediščine.

Ohranjanje hišnih imen je pomembno, ker so pomemben del jezika, saj poimenovane objekte postavljajo v miselni in stvarni prostor ljudi, ki poimenujejo svet okoli sebe. Z raziskovanjem izvora, razvoja in pomena lastnih imen, tudi hišnih imen, se ukvarja onomastika/imenoslovje, zanimiva pa so tudi za narečjeslovno/dialektološko raziskovanje. Zaradi procesov deagrarizacije in urbanizacije podeželskih naselij so hišna imena marsikje vedno manj v rabi, zato je njihov vpis v Register nesnovne kulturne dediščine Slovenije pomemben korak pri njihovem ohranjanju. Ponekod jih poznajo le še starejši domačini, za njihovo ohranjanje je torej ključno ozaveščanje ljudi, predvsem mlajših, o njihovem pomenu, s čimer se bo raba hišnih imen ohranila v vsakdanjem življenju lokalnih skupnosti. Ljudje so na svoja hišna imena večinoma ponosni in opažamo, da jih vse pogosteje znova uporabljajo tudi v vsakdanjem življenju.

Petje na tretko je način petja, ko je osnovnemu triglasju, ki ga sestavljajo osnovni glas (naprej), spremljevalni glas (čez) in bas, v najvišji pevski legi dodan četrti glas, imenovan tretka. Triglasje se s tretko razširi v štiriglasje. Linija tretke lahko poteka samo po dveh temeljnih tonih in kaže podobnosti z baritonskim oz. basovskim glasom, lahko pa sledi strukturi osnovne melodije in poteka v melodični liniji. Glas tretka se lahko doda kateri koli pesmi, katere melodična struktura to omogoča – torej neodvisno od njene besedilne vsebine. Kljub temu pa skupine, ki slonijo na izkušnjah lastne pevske tradicije, s tretko običajno izvajajo tiste pesmi, ki so jih prevzele od svojih predhodnikov. Petje ne tretko je prepoznano kot poseben pevski način, ki razkriva večje možnosti združevanja glasov, harmonsko bogastvo in barvo, ki jo dodaja najvišji glas, tretka.

Od konca 80. let 20. stoletja je kot obnovljena praksa petje na tretko zelo razpršeno po slovenskem ozemlju; ohranilo se je v nekdanjih središčih te pevske prakse (npr. v Halozah, na Brežiškem, Kozjanskem), pa tudi tam, kjer delujejo mlajše poustvarjalne skupine (npr. v Ljubljani, Kranju, Tržiču). Izvajajo ga ob redkih priložnostih s spontanim petjem, najpogosteje pa na odru, kot prikaz nevsakdanjega načina petja in veščine petja v najvišji legi. Trenutno dostopni viri nimajo natančnih podatkov o začetkih petja na tretko. Prvi znani pisni viri so z začetka 20. stoletja. Predvsem na podlagi zvočnih posnetkov, nastalih v drugi polovici 20. stoletja na Gorenjskem, avstrijskem Koroškem, v Halozah, na Brežiškem in drugod, lahko sklepamo, da je bilo petje na tretko razširjeno v celotnem slovenskem prostoru. Način petja na tretko so s prekinitvami ohranile skupine, ki so se naslonile na lokalno pevsko tradicijo. Od poznih 80. let 20. stoletja so pesmi s tretko začele izvajati tudi nekatere folklorne skupine, na obujanje pevske prakse pa so pozitivno vplivale tudi usmeritve in spodbude Javnega sklada Republike Slovenije za kulturne dejavnosti. Med poustvarjalci ljudskih pesmi je prišlo do novega ovrednotenja petja na tretko, ki ga v svoje repertoarje vključujejo številne poustvarjalne pevske skupine, pevske skupine folklornih društev in izvajalci z lastno pevsko tradicijo.

Register nesnovne kulturne dediščine vodi ministrstvo, predloge za vpis pa na podlagi pobud pripravlja Slovenski etnografski muzej, koordinator varstva nesnovne dediščine.