Tradiciji slovenskega planinstva in alpinizma vpisani v register nesnovne kulturne dediščine

 

Alpinizem je bil že leta 2019 na pobudo Francije, Italije in Švice vpisan na Unescov reprezentativni seznam nesnovne kulturne dediščine človeštva, v Sloveniji pa niti alpinizem niti planinstvo do zdaj nista bila del nacionalnega registra – pa čeprav je pri nas planinstvo ena najbolj razširjenih oblik organiziranega prostovoljstva in družbenega življenja.

 

Planinstvo je skupek znanj, vrednot, praks in organizacijskih oblik, povezanih z obiskovanjem gora, planinsko vzgojo, urejanjem poti, delovanjem društev ter planinskih koč. Prispeva k ohranjanju tradicij, prenosu znanj in veščin varnega gibanja v gorah ter k odgovornemu odnosu do gorskega okolja. Alpinizem, po drugi plati, je gorska dejavnost, ki združuje plezanje, gibanje po zahtevnem terenu, snežno-ledne vzpone in alpinistično smučanje. Temelji na znanju o gorskem okolju, tehničnem znanju, izkušnjah, etiki in tovarištvu pri premagovanju zahtevnega gorskega sveta.

 

Planinstvo je tesno povezano s slovensko kulturno in narodno identiteto
Planinstvo je ena najbolj množičnih in družbeno prepoznavnih dejavnosti v Sloveniji, saj v njem sodeluje izjemno širok krog ljudi vseh generacij, od otrok in mladostnikov do starejših planincev, lahko preberemo v utemeljitvi vpisa v register. Pod okriljem Planinske zveze Slovenije deluje več kot tristo društev z več kot šestdeset tisoč člani, ob njih pa se v gore podajajo tudi številni posamezniki zunaj organiziranih struktur. Že po svoji razširjenosti sodi med najbolj žive oblike nesnovne kulturne dediščine pri nas.

Začetki organiziranega planinstva na Slovenskem segajo v drugo polovico 19. stoletja. Ustanovitev Slovenskega planinskega društva leta 1893 ni pomenila le organiziranega začetka slovenskega planinstva, temveč je bila tudi pomemben korak pri kulturnem in narodnem uveljavljanju Slovencev v alpskem prostoru. Gradnja koč, označevanje poti in poimenovanje gorskega sveta v slovenskem jeziku so pomembno prispevali k utrjevanju slovenske prisotnosti v gorah. Trajno znamenje tega procesa je Aljažev stolp na vrhu Triglava.

Pomemben del planinske dejavnosti opravljajo markacisti, ki vzdržujejo enotno mrežo planinskih poti in jo označujejo s Knafelčevo markacijo, eno najbolj prepoznavnih sestavin slovenske planinske kulture. 

 

Slovenski alpinisti so med najuspešnejšimi na svetu
Alpinizem je več kot športna dejavnost: zaradi intenzivnega stika z gorskim okoljem, premagovanja izzivov in odgovornosti spodbuja osebnostno rast, vztrajnost, samodisciplino, pogum ter močne vezi med posamezniki. Hkrati krepi občutek pripadnosti, navdihuje ustvarjalnost in pomembno prispeva k družbenemu in kulturnemu življenju, je zapisano v utemeljitvi vpisa v register.

Pod okriljem Planinske zveze Slovenije deluje 45 alpinističnih odsekov in klubov z več kot 1000 registriranimi dejavnimi člani, poleg njih pa v alpinizmu delujejo tudi številni posamezniki zunaj organiziranih struktur.

Tudi začetki slovenskega alpinizma segajo v drugo polovico 19. stoletja, ko so se ob razvoju organiziranega planinstva pojavili prvi zahtevnejši vzponi brez vodnikov. Pomembno vlogo pri oblikovanju alpinistične tradicije so imeli pionirji, med njimi Henrik Tuma, Rudolf Badjura in drugi drenovci, pozneje pa člani Turistovskega kluba Skala, ustanovljenega leta 1921, ki so alpinizem razvili v samostojno dejavnost z lastno etiko, vrednotami in tradicijo. Po ustanovitvi Planinske zveze Slovenije leta 1948 in s prvo jugoslovansko himalajsko odpravo leta 1960 je sledil izjemen razmah, ki je slovenske alpiniste uvrstil med najuspešnejše na svetu ter utrdil mesto alpinizma v slovenski kulturni identiteti.