Intervju
Od Šentruperta do Ljubljane je ravno toliko kot od Ljubljane do Šentruperta
Sredi Mirnske doline, od samega toka reke Mirne nekoliko zamaknjen proti severu leži Šentrupert. Sredi kraja se bohoti ena izmed najlepših gotskih cerkva v Sloveniji. Po izboru strokovne žirije je bila vključena v mednarodno potujočo razstavo Gothicmed, ki je namenjena predstavitvi najlepših primerkov mediteranske gotike.
Skoraj vsak naključni obiskovalec je začuden nad razsežnostjo tega sakralnega objekta in bogastvom notranje opreme cerkve sv. Ruperta. Šele ko vsaj malo spoznamo zgodovino tega kraja in njegove politične in ekonomske vloge v preteklosti stvari postajajo bolj jasne in logične.
Šentrupert je s 1. januarjem 2007 pričel delovati kot samostojna občina z 2400 prebivalci, ki je nastala z odcepitvijo prejšnje krajevne skupnosti Šentrupert od občine Trebnje. Šentrupert je že bil samostojna občina, vendar je bil leta 1963 priključen občini Trebnje. Po vojni se je občina imenovala Občina Rakovnik, kar je ime bližnjega kraja. Časi so bili takšni, da imena v katerih se je pojavljala beseda »sveti«, niso bila zaželena.
Na zadnjih lokalnih volitvah je Šentrupert dobil prvega župana, arhitekta Ruperta Goleta, enega najmlajših županov v Sloveniji in enega izmed tistih, ki je bil po številu glasov zmagovalcev v prvem krogu med najvišjimi v državi. Z njim smo se pogovarjali o njegovih vizijah razvoja in seveda kako se ta sprememba – samostojna občina – odraža v okolju in tudi na področju nepremičnin.
Gospod Gole, najprej morda vprašanje, na katerega ste gotovo morali že velikokrat odgovoriti. Kaj vas je pravzaprav gnalo, da kandidirate na volitvah in stopite na čelo vaše občine? Ste arhitekt in zaposlen na Fakulteti za arhitekturo, avtor mnogih projektov, pripravljate doktorsko disertacijo, ste sodelavec uglednih mednarodnih inštitutov … Zakaj torej?
Zgodba je dolga in se ni začela v lanskem letu, ko se je prebivalstvo KS Šentrupert na referendumu izreklo za svojo občino. S Šentrupertom diham pravzaprav celo življenje, zadnjih petnajst let pa sem v kraju sodeloval pri mnogih aktivnostih, predvsem na področju turizma, založništva in kulture. Včasih malo v šali, malo pa zares pravim, da sem se na volitve pripravljal 15 let. Volitve so pravzaprav le pokazatelj, koliko ljudje cenijo tvoje minulo delo, kar je edino izmerljivo in otipljivo. Rezultat volitev je preprosto plačilo za to opravljeno delo in nič drugega. Šentrupert ni imel drugega izhoda, kot da se do konca bori in uresniči svoje dolgoletne sanje, ponovno zaživeti kot samostojna občina. Za to so si prizadevali že mnogi pred mano, predvsem pa gospod Peter Frelih. Za zadnji referendum smo se dobro pripravili in glede na to, da je bil moj osebni angažma v tem zadnjem poskusu zelo velik, so to prebivalci opazili in že takrat je bilo čutiti, da vidijo v meni nekoga, ki bi lahko občino tudi zagnal v pravo smer. Ljudje so me izbrali že veliko pred volitvami in njihova odločitev ni bila rezultat uspešne volilne kampanje. To sem čutil na vsakem koraku. Teh ljudi enostavno nisem mogel razočarati in jim uničiti tistega, v kar so verjeli. Sedaj se trudim, da Šentrupertu skupaj povrnemo nazaj vsaj nekaj tiste slave, ki jo je v preteklosti že imel.
Ste arhitekt, tudi relativno mlad, predstavnik tako imenovane digitalne generacije, ki razmišlja in dela drugače. Prepotoval ste kar nekaj sveta in videli marsikaj. Kako se boste lotili projektov v vaši občini?
Gotovo se lotevam problemov nekoliko drugače kot morda moji kolegi župani, ki so bolj predstavniki generacije mojih staršev. Ali je to dobro ali slabo, bo pokazal čas. Dejstvo je, da zadeve postajajo vse bolj kompleksne. Z vstopom Slovenije v EU še toliko bolj. Dejstvo je tudi, da se svet z vidika dostopnosti do posameznih točk manjša. To velja tudi za Slovenijo. Šentrupert je bil pred desetletji od Ljubljane oddaljen dve uri, sedaj je le še 40 minut. Sodobne digitalne komunikacije pa so svet povezale v eno samo veliko mesto. Šentrupert je po evropskih meril torej predmestje prestolnice in to je tudi moje izhodišče za nadaljnji razvoj. To, da se v Šentrupertu v zadnjih desetletjih ni zgodilo nič bistvenega, je danes kvaliteta – merilo in oblika sta ostala skoraj nespremenjena. Potencial je velik, vendar je ta trenutek popolnoma neizkoriščen.
Prvi problem, s katerim se že spopadam, je problem praznih in zapuščenih hiš v samem kraju. Teh je preko dvajset. Prav za vsako hišo, ki je prazna in propada, bo potrebno najti rešitev – korak za korakom. V kraju moramo zgostiti prebivalstvo in jedro postopoma revitalizirati. Prazne in razpadajoče hiše so nekaj najbolj negativnega in vsakega obiskovalca opozarjajo na to, da je s krajem nekaj narobe, da umira. V kolikor se izkaže, da kakšne hiše ni smiselno in ni mogoče obnoviti, je bolje da se odstrani in na njenem mestu posadi drevo. Odpiranje novih zazidalnih zemljišč na obrobju kraja lahko stanje samo poslabša, zato tega v prvi fazi ne bo, v drugi fazi pa z veliko mero previdnosti. Kako v kraju obdržati mlade, je poseben projekt … Kot kaže, niti ne bo tako težko.
Kako je pravzaprav s ponudbo in povpraševanjem na področju nepremičnin v vaši občini. Se tudi pri vas občuti trend vračanja na podeželje?
Še pred desetimi leti si lahko kupil opuščeno kmetijo z nekaj hektari zemlje, stavbiščem vso komunalno infrastrukturo na parceli za nekaj starih milijonov. Danes ni več tako. Tudi v naši dolini se cene strmo vzpenjajo. Kmetija, ki je bila pred petimi leti kupljena z 5 milijonov tolarjev, je danes naprodaj za 100.000 EUR, torej za skoraj petkrat višjo ceno. Ne mine teden, da ne bi dobili kašnega povpraševanja po nepremičninah. Trenutno so najbolj vroče opuščene osamljene kmetije na lepih sončnih legah z veliko zemlje. Kupci seveda niso kmetje, temveč v največ primerih premožni poslovneži, ki s kmetijami nikoli v življenju niso imeli opravka. Na ta način se spreminja tudi struktura podeželskega prebivalstva in nastaja nekaj, kar je zelo podobno nečemu, kar zgodovina že pozna – velika posestva v lasti premožnih posameznikov. Za Evropo to ni popolnoma nič novega. Podobni procesi na Nizozemskem so pripeljali do tega, da v nekaterih vaseh živi le še zanemarljiv odstotek avtohtonega prebivalstva, vse ostalo so priseljenci iz mest. To je seveda lahko tudi nevarno, zato je potrebna velika mera previdnosti. Ustrezen odstotek priseljencev na ustreznem kulturnem nivoju lahko cel kraj potegne naprej in sproži določene pozitivne procese.
Glede na trenutne cene stanovanj v Ljubljani in večjih mestih se veliko ljudi odloča za nakupe izven Ljubljane in s tem povpraševanje po manjših hišah in vikendih tudi narašča. Za to se veliko odločajo tudi upokojenci, ki s svojo pokojnino na podeželju lažje preživijo.
Kako pa je z zemljišči za industrijo in obrt. Pripravljate kakšno industrijsko cono?
Primerno področje v naši občini, kjer bi lahko razvijali tovrstni program, je ob železniški progi v Prelesju, kjer je še pred desetletji delovala opekarna. Vsakršni tovrstni posegi v bližini Šentruperta so preveč nevarni za ta kraj. Tu se moramo seveda vprašati, kaj je pravzaprav identiteta Šentruperta in kaj želimo, da bo ta kraj v prihodnosti. Šentrupert nikoli ni bil industrijski kraj in tudi nikoli ne bo. Ti programi se lahko razvijajo na Mirni, v Trebnjem, v naši občini pa v Prelesju in morda še kje. Šentrupert bomo razvijali v smeri odličnega servisa tem dejavnostim, v smislu kulture, kulinarike, vinarstva, rekreacije in sprostitve.
Kaj pa tretja razvojna os? Pričakujete, da bo potekala skozi Mirnsko dolino in kaj naj bi ta prinesla?
Mirnska dolina je bila tudi v preteklosti naravni koridor proti Savi, kamor se Mirna tudi zliva. Potek tretje razvojne osi skozi Mirnsko dolino in priključitev pri Trebnjem na avtocesto Ljubljana – Zagreb je bolj pomembna za Sevnico kot pa za samo Mirnsko dolino. To pa ne pomeni, da ta ne bo prinesla dodatnih razvojnih možnosti in priložnosti, vendar za Šentrupert zgolj na področju turizma. Šentrupert bo tako postal še bližje prestolnici in kar je tudi nezanemarljivo – Celju, ki se je razvil v sodobno nakupovalno mesto.
Šentrupert prihodnosti bo San Giminiano Mirnske doline. Lahko rečemo tako?
Točno! San Giminiano je ohranil vse, kar je bilo kvalitetnega, in dodal toliko novega, kolikor je bilo nujno potrebno. Danes ga pozna cel svet in se po prihodku iz gostinstva in turizma lahko kosa z marsikaterim industrijskim krajem. Takih primerov je še veliko. Turizem v roki s kulturo je gospodarska panoga prihodnosti. Tega se dobro zavedamo in po tej poti stopamo – na žalost pa smo še povsem na začetku te poti.
Pogovor je bil objavljen v reviji Nepremičnine (avgust-september 2007, letnik 1, št. 7, str. 22-24)