Rastoča knjiga

Naj razstavo pospremimo z dvema citatoma:

Dr. Janez Gabrijelčič: Rastoča knjiga je simbol, ki nenehno spodbuja k človekovi rasti, medsebojnemu spoštovanju, k strpnosti in dobremu.

Tone Pavček:

Rastoča knjiga je več kot knjiga;
je skrinja narodne zaveze;
je duh, ki se nad časom dviga;
je zvezda stalnica: ljubezen.

Zgodovina slovenskega naroda je zgodba o vztrajanju; slovenski narod je že tisoč let sestavni del Evrope; z Brižinskimi spomeniki, s prvim zapisom slovenske besede, smo se zapisali med evropske narode. To je potrdil Primož Trubar, ki je pred več kot 450 leti našo govorico povzdignil v knjižni jezik in le nekaj desetletij kasneje smo dobili prevod knjige vseh knjig - Dalmatinovo Biblijo - pred mnogimi razvitimi narodi, France Prešeren pa nas je s svojo poezijo naredil za enakovrednega člana Evrope; v vsej svoji zgodovini nas je kultura bistveno zaznamovala.

O takih vrednotah je ob koncu tisočletja razmišljal Novomeščan dr. Janez Gabrijelčič, ki je s somišljeniki za ves ustvarjalni duh slovenstva našel ime RASTOČA KNJIGA. Tako so zaščitili vso odličnost slovenskega duha, da bo kultura tudi v prihodnje ostala naša razpoznavnost, naša pot v svet. Ker ima knjiga osrednje mesto v življenju našega naroda, je tudi v zamisli najbolj izpostavljena – nikakor pa ni edini plod ustvarjalnosti.

Iz takšnih izhodišč se je leta 2003 oblikovala Rastoča knjiga v Trebnjem, leta 2010 pa se je pridružila še RASTOČA KNJIGA OBČINE ŠENTRUPERT, saj človek pripada kraju in pokrajini.To načelo je prva uresničila Občina Šentrupert, še posebej, ker je področje bogato kulturne dediščine. Ali niso pomembne osebnosti del naše preteklosti, naše kulturne dediščine?!

Hema Krška

Pilštajn, 983 – Krka na Koroškem, 1045, kneginja in vladarica večine današnjega slovenskega ozemlja, po mnenju dr. Marka Marina je začetnica slovenske državnosti. Njena vloga se je močno uveljavila v Mirnski dolini; njen domnevni portret najdemo v cerkvi na Mirni in v Šentrupertu.

Jurij Slatkonja

Ljubljana, 1456 – Dunaj, 1522, v letih 1499 – 1522 šentrupertski župnik, dunajski škof, organizator dvorne glasbene kapele na Dunaju.

Fortunant Bergant

Mekinje pri Kamniku, 1721 - Ljubljana, 1769, slikar. Slikal je predvsem za cerkve – tudi na Veseli Gori imamo njegovo sliko.

Anton Postl

Poznobaročni slikar in kipar, 1769 se je poročil v Šentrupertu, kasneje je z njim delal še sin Andrej. Marsikatero delo je tudi v Temeniški in Mirnski dolini.

Vincencij Vovk

Grad pri Bledu, 1796 – Šentrupert, 1868, v letih od 1855 do 1868 šentrupertski župnik, dekan in gospodarstvenik. Kot župnik in dekan je najprej služboval v Metliki, nato v Šentrupertu in povsod pustil sadove svojega dela; velja za začetnika obnavljanja kulturne dediščine.

Skedl

posestniška družina v Šentrupertu; prvi pomembni član je bil IGNACIJ, poročen z URŠULO, rojeno Florjančič.

Franc Skedl

Šentrupert, 1809 – Ljubljana, 1866, zdravnik.Gimnazijo je obiskoval v Novem mestu in jo končal kot prvi obdarovanec, po študiju medicine je dosegel še doktorat.

Ana Skedl

Ljubljana, 1856 – Šentrupert, 1920, slikarka in pianistka. Znane so religiozne slike – Angel z večno lučjo, Sveti Frančišek v kapeli žalostne Matere božje na Veseli Gori ter Roženvenska kraljica v stranskem oltarju cerkve sv. Ruperta v Šentrupertu. Že od otroških let se je učila glasbe in kot pianistka javno nastopala.

Dr. Jozef Mihael Skedl

Šentrupert, 1811 – Gradec, 1868, dr. prava. Bil je strokovnjak za finance, profesor finančnih ved na Pravni fakulteti v Gradcu, kjer je predaval kazensko pravo v slovenščini.

Janez Skedl

Šentrupert, 1819 – Novo mesto, 1891, odvetnik in politik.

Jožef Sterger

Kot pri Šentrupertu, 1817 – Kranj, 1899, lovski pisatelj.

Josip Emanuel Barbo – Waxenstein

Rakovnik pri Šentrupertu, 1825 – Dunaj, 1879, slovenski deželni in državni poslanec, se zavzemal za rabo slovenščine tudi na Dunaju. Josip Emanuel Barbo je bil med redkimi plemiči na Slovenskem, ki so se oprijeli slovenstva. Podpiral je slovenske kulturne ustanove in gospodarsko sodeloval pri Kranjski kmetijski službi.

Janez Wolf

Leskovec pri Krškem, 1825 – Ljubljana, 1884, slikar. V cerkvi sv. Ruperta v Šentrupertu je najbolj poznano njegovo delo v olju Sveti Rupert, obnovljeno ob 600-letnici začetka gradnje gotske cerkve.

Leopold (Lavoslav) Gorenjec

Šentrupert, 1840 – Adlešiči, 1886, folklorist, prevajalec. Zbiral in v revijalnem tisku je objavljal ljudske pravljice, pripovedke ter prevajal iz slovanskih jezikov.

Edvard Hoffer

Kot pri Šentrupertu, 1841 – Gradec, 1915, biolog. V Gradcu je bil promoviran za dr. biologije – bil je prvi Slovenec z doktoratom iz biologije. Verjetno je bil tudi prvi Slovenec, ki je rojake seznanil z darvinizmom.

Karel Poglajen

Otočec pri Novem mestu, 1841 – Trebnje, 1890, podobar. V njegovi delavnici v Šentrupertu je bil eno leto za pomočnika kasnejši znani kipar Alojz Gangl.

Jože Brcar

Hom pri Šentrupertu, 1842 – Kamnje, 1921, pokopan v Šentrupertu, zbiralec ljudskega blaga. Nekaj njegovih pesmi si je prepisal Janez Trdina. Tudi Karel Štrekelj je porabil nekaj Brcarjevih zapisov narodnih pesmi.

Prof. Ivan Steklasa

Prelesje, 1846 – Šentrupert, 1920, zgodovinar, slavist. Na arhivskem gradivu temelji osrednje delo Zgodovina župnije Šent Rupert na Dolenjskem, izdal v samozaložbi 1913. leta, še danes neizčrpen vir podatkov. Delo je ob 90-letnici prvega natisa doživelo ponatis, po njem se imenuje Steklasova pohodna pot.


ŠOLA V ŠENTRUPERTU in njeni vodje od 1896 do 1981

Aleksander Lunaček

Travnik pri Loškem Potoku, 1864 – Šentrupert, 1934, šolnik, strokovni pisec, sadjar in čebelar, bil je 30 let učitelj in ravnatelj v Šentrupertu in dopisoval v različne strokovne liste. Ustanovil je Bralno društvo, bil soustanovitelj Ciril-Metodove podružnice, Sokola, čebelarske podružnice – velja za začetnika sodobnega čebelarstva v Mirnski dolini v 20. stoletju.

Matija Brezovar

Raša, rudarski kraj v Istri,1883 – Šentrupert, 1971, učitelj. Na šolo je prišel že 1904. leta, upraviteljstvo je sprejel 1926. leta in ga predal sinu 1953. leta. V zgodovino šolstva se je zapisal kot odličen kronist.

Bojan Brezovar

Šentrupert, 1922 – Šentrupert, 1991, je prišel na šolo v domačem kraju 1947. leta, v šolskem letu 1953/54 je prevzel ravnateljstvo in bil na čelu šole do 30. septembra 1981. Začetek je bil bistveno povezan s kulturo. Trajno pa je zaznamoval spomin z zbiranjem in s tem z ohranjanjem etnoloških predmetov, saj je 1975. leta zasnoval muzej kmečkega orodja v Barbovi graščini na Veseli Gori.


Justin Arhar

Šentrupert, 1883 – Trst, 1916, šolnik in narodno-prosvetni delavec. Ko je končal četrto gimnazijo, je stopil na učiteljišče v Ljubljani in ga z odliko končal. Bil je med ustanovitelji in dolgoletni odbornik Trgovsko-obrtne zadruge v Trstu, prirejal pedagoška predavanja za starše v šentjakobski Čitalnici v Trstu, sodeloval pri dramatskem društvu v Trstu.

Franc Zupančič

Rakovnik pri Šentrupertu, 1886 – Ljubljana, 1953, podjetnik in letalec. Pridružil se je letalski stotniji v Ljubljani ter sodeloval v zračnih bojih za severno mejo. Bil je aktiven v zadružniškem gibanju, predsednik osrednje gospodarske zadruge Ekonom, ljubljanski mestni odbornik, jugoslovanski poslanec. Zaslužen je za izgradnjo železniške proge Šentjanž-Sevnica.

Dr. Slava Kristan Lunaček

Črni Vrh nad Idrijo, 1898 – Ljubljana, 1978, pokopana v Šentrupertu, zdravnica. Vse življenje je posvetila šolski zdravstveni službi.

Dr. Pavel Lunaček

Šentrupert, 1900 – Ljubljana, 1955, akademik, zdravnik ginekolog in porodničar, dvakratni Prešernov nagrajenec. Začetnik sodobnega porodništva in ginekologije, organizator zdravstva.

Jožefa Mervar - sestra Deodata

Boričevo blizu Šmihela pri Novem mestu, 1903 – Šentrupert, 1992, zdravilka in negovalka. Leta 1938 je prišla prvič v Šentrupert kot hišna predstojnica prav tedaj nastale samostojne sestrske postojanke. Ob pomoči sester je obnovila ambulanto in domačo lekarno, sama pripravljala zdravila ter pomagala ljudem v domači ambulanti ter po oddaljenih domovih. Posebno dragocena je bila njena pomoč med vojno, ko ni razlikovala med svojimi bolniki. Dolga leta je bila za marsikoga edini zdravnik. Za številne ljudi, ki so prišli v stik z njo, je ostala simbol dobrote.

Leopold Kozlevčar

Slovenska vas pri Šentrupertu, 1904 – Stična, 1988, zbiralec starin in dobrotnik.

Vida Brest – Majda Peterlin

Šentrupert, 1925 – Golnik, 1985, pokopana v Šentrupertu, pesnica, pripovednica in mladinska pisateljica, Levstikova nagrajenka.

Jože Frelih

Šentrupert, 1928, gospodarstvenik, dolgoletni predsednik sveta KS Šentrupert, vinogradnik in prvi častni občan Občine Šentrupert. Vse življenje je bil povezan z delom za rodni Šentrupert. Predvsem pa se je z vsem srcem zapisal v delo sveta Krajevne skupnosti Šentrupert, saj je bil njegov dolgoletni predsednik. S svojim ugledom je vseskozi ostal vzor drugim in tudi pripomogel, da je Šentrupert ponovno občina.

Gorazd Sottler

Šentrupert, 1930 – Škofja Loka, 1987, akademski kipar.

Julijan Strajnar

Combelle, Francija, 1936, etnomuzikolog. Rodil se je izseljenskim staršem, doma iz Šentruperta. Diplomiral je iz francoščine, italijanščine, muzikologije in etnologije. Bil je sodelavec in strokovni svetnik sekcije za glasbeno narodopisje Inštituta za slovensko narodopisje pri SAZU. Kot etnomuzikolog se je posvečal zbiranju in raziskovanju slovenske ljudske glasbene ustvarjalnosti. Je Štrekljev nagrajenec.

Janez Vidic

Zgornja Besnica na Gorenjskem, 1936 – Šentrupert, 1998, župnik. Skoraj petindvajset let svojega življenja je kot župnik posvetil Šentrupertu. Z vso odgovornostjo se je lotil ohranjanja kulturne dediščine – podpiral je prizadevanja, da bi v besedi ohranili spomin na bogato zgodovino Šentruperta v preteklosti. Hkrati se je aktivno vključeval v življenje kraja.

Mag. Franc Hočevar

Gorenje Jesenice, 1946, svetovalec direktorja Inštituta RS za rehabilitacijo, predsednik Zveze prijateljev mladine Slovenije.

Razstava Rastoča knjiga občine Šentrupert je v osrednjem delu Galerije; nad njo se bohotijo ilustracije Rudija Skočirja, pred njo pa je Spominski kotiček akademskega kiparja Gorazda Sottlerja; hčerka Alenka je namreč del očetove zapuščine podarila Občini Šentrupert.

Jože Zupan