Znamenja in kapele v Mirnski dolini

Kapelice so nastajale iz duhovnih potreb in stisk ljudi ter njihovega zaupanja v božjo pomoč. Ne vemo zagotovo, kdaj so jih ljudje začeli postavljati in na čigavo pobudo. Najstarejše ohranjene kapele pri nas so iz 17., znamenja pa že iz 15. stoletja. Sprva so jih postavljali v spomin ali opomin na že prestano življensko nesrečo, kasneje pa so se ljudje želeli z njihovo postavitvijo že vnaprej zavarovati pred naravnimi in drugimi nadlogami. Verjeli so, da se da slabe stvari z božjo pomočjo obrniti na bolje in se obvarovati vsega hudega. Mnogo kapel in znamenj je bilo postavljenih v zahvalo za uslišane prošnje. Te imenujemo zaobljubna ali votivna znamenja in kapele. Nekatere zaznamujejo poti, smeri, prehode ali razpotja, za druge so zgodbe o njihovem namenu že pozabljene. Vse pa so "drobni klicaji preteklosti", del človekove ustvarjalnosti, ki oblikuje in hkrati bogati njegov bivalni prostor.

Beseda kapela izhaja iz latinskih besed "capella" ali "capellula", ki sta pomanjševalnici besede "cappa", ta pa pomeni plašč s pokrivalom oziroma kapuco. Danes s to besedo zaznamujemo obpotno edikulo, mali tempelj, ki služi hrambi svetih podob in pa poglobitvi ter utrditvi vere med ljudmi. Kapelice so majhne, običajno na pravokotnem tlorisu pozidane stavbice, zaprte z ene ali treh strani. Strehe so navadno dvokapnice ali štiristranične piramide. Njihove zunanjščine so lahko preproste ali razčlenjene s slepimi nišami, pilastri in lizenami. Notranjščina je navadno razdeljena na prostor, namenjen verniku, in stensko nišo za svetnikov kip ali sliko. Danes je veliko kapel zaradi tatvin zamreženih in zaklenjenih.

Kapele so zidali navadno domači zidarski mojstri kar po svojih načrtih, likovno so jih krasili lokalni ljudski umetniki, včasih tudi popolni slikarji in celo priznani umetniki. Tako je kapelo oziroma znamenje v Bistrici pri Mokronogu leta 1874 poslikal Matija Bradaška. Na zunanjščini si slede prizori: Bog Oče, Mati Božja, sv. Florijan in sv. Rupert. Poslikava je le fragmentarno ohranjena, saj jo je nazadnje obnovil Matija Bradaška ml. še pred prvo svetovno vojno, morda leta 1913. V notranjščini visi slika sv. Roka, ki jo je leta 1982/84 naslikal akademski slikar Miloš Lavrenčič. Stare Bradaškove slike sv. Roka niso restavrirali. Ob tej kapeli so se vsako leto, vse do druge svetovne vojne, ustavljali, počivali in molili romarji, namenjeni k cerkvi sv. Roka v Hrastovico.

Kipi v kapelah so pogostokrat posamezni sestavni deli starih oltarjev iz bližnjih cerkva, ki so jih v kapele prinesli takrat, ko so jih, tako npr. kip sv. Ruperta v kapeli pri župnišču v Šentrupertu, ki je bil prvotno v hiši starega baročnega oltarja v župnijski cerkvi, zamenjali z novimi. Tudi v kapeli na preleškem polju ob cesti Šentrupert - Mokronog stoji lesen baročni kip Matere Božje vnebovzete, ki so ga na veliki šmaren leta 1878 v slovesni procesiji prenesli sem iz župnijske cerkve. Med ljudmi je še živa zgodba, ki pravi, da je kapelo dal pozidati bogat kmet iz Prelesja, ki mu je hčerko edinko vzela kuga.

Kapele so živele svoje drobno in polno življenje vse do druge svetovne vojne, ko so jih "vladajoči mali bogovi" iz ideološke zadrtosti in nestrpnosti naročali načrtno podirati. Do tistih let so kapele v Mirnski dolini polno zaživele vsaj enkrat na leto, v maju, ko se je pri šmarnicah ob njih zbrala cela vas. Kapele so bile ta mesec še posebno lepo okrašene s cvetjem. Navadno je za vaško kapelo skrbela in jo krasila ena vaščanka vse svoje življenje. Na starost je svojo nalogo zaupala mlajši sorodnici. Tri šentrupertske kapele so imele pomembno vlogo pri najbolj množični procesiji, procesiji sv. Rešnjega telesa v maju. Procesija je bila sestavljena tako, da so prvi hodili otroci, ki so nosili križ, nato moški z banderi, pevci in duhovniki, dekleta, oblečena v bele obleke, z voščenimi venčki na glavi, in nazadnje žene. Procesija se je vila od župnijske cerkve do kužnega znamenja na šentrupertskem polju, od tam do križa pod Veselo Goro, potem do kapelice, ki so jo domačini za to priložnost napravili iz vej in smrečja nekje na polju, in nazaj v Šentrupert do kapele sv. Florijana in do danes že podrte Marijine kapele pri gostilni Jaklič. Po drugi svetovni vojni procesije v takšni obliki ni bilo več. Kužno znamenje na polju, pri katerem je bila prva postaja telovske procesije, imenujejo domačini tudi rakovniška kapelica. Po njihovem pripovedovanju jo je dal menda zgraditi rakovniški graščak v času hude kuge, ko so pokopavali mrliče izven pokopališča okoli župnijske cerkve v središču naselja, saj je bilo to že prepolno. Do druge svetovne vojne je za znamenje skrbela rakovniška graščina. Večer pred procesijo sv. Rešnjega telesa so ga dekleta okrasila z venčki iz "lipce", v gozdu rastoče rastline, podobne lipi, in s smrečjem. Pri procesiji so tu brali evangelij.

Druga postaja telovske procesije je bila pri kapeli sv. Florijana. Vaščani so jo postavili okoli leta 1870, ko je naselje prizadel velik požar, v katerem je dvaindvajsetim družinam zgorelo vse imetje. Kmalu zatem so vaščani zbrali sredstva in postavili kapelo sv. Florijanu, zavetniku pred požari. Pozidali so jo italijanski zidarji, ki so takrat gradili novo hišo za bogatega trgovca in kmeta Kneza. Sliko svetnika, oblečenega v rimski oklep, z gorečim Šentrupertom pod nogami, je naslikal Matija Bradaška.

O izboru lokacije za kapelo vedo domačini povedati dve zgodbi. Prva pripoveduje o neki dobri ženski, ki je pekla kruh za revne. Nekega vročega avgustovskega dne je v dimnik šinila iskra in vžgala slamnato streho. Požar se je hitro razširil, vendar je kmalu začelo deževati in polovica naselja je bila rešena. Kapela naj bi stala ravno na mestu, kjer je stala hiša te ženske. Druga zgodba pa pripoveduje, da naj bi otroci na skednju pekli krompir. Kmalu se je skedenj vžgal, ogenj se je hitro širil in upepelil pol Šentruperta. Ljudje so molili k sv. Florijanu, na mestu, kjer stoji kapela, pa se je med požarom veter obrnil in ogenj je pustil drugo polovico naselja nedotaknjeno.

Kako hud je bil strah pred ognjem, govori tudi to, da je imel Šentrupert vse do druge svetovne vojne stražarja, ki ga je plačevala občina. Ponoči je vsako uro naredil obhod po naselju in zapel: "Ura je enajsto bila, nočna straža nastopila. Varte, varte ognja, varte luč, sv. Florijan nam dej pomuč".
Ob kapeli sv. Florijana se je ustavljala procesija sv. Rešnjega telesa, na dan sv. Florijana, 4. maja, pa so se po maši pred njo zbrali gasilci, molili litanije vseh svetnikov in očenaše ter peli pesmi. Navadno pa so že na predvečer tega praznika molili pred kapelo celo noč. Kapela je še danes vsak dan okrašena z rožami, v soboto zvečer in pred prazniki verniki v njej prižgejo tudi svečo.

Tretja kapela, pri kateri se je ustavila telovska procesija, je bila Marijina kapela, ki so je podrli kmalu po koncu druge svetovne vojne. Domačini pravijo, da je bila med najbogatejšimi v Mirnski dolini. Vsaka kapela ima svoj vzrok nastanka, vseh ljudje niti na poznajo več. Vse, brez izjeme, pa imajo znano funkcijo. Verniki so se obračali k bogu v duševnih stiskah. Tako so npr. v mirnski kapeli, ki stoji na mostu, mame prižigale sveče za srečo svojih otrok pri maturi ali izpitih. Most in kapela na njem naj bi po pripovedovanju nastala v času vladanja Marije Terezije, ki naj bi Mirnčanom celo posodila denar za gradnjo. Dolg so ji odplačali s pobiranjem mostnine. Most so lahko prečkali le vozovi, pešci pa so morali hoditi po brvi pod mostom. Kapela je bila dvakrat poškodovana, prvič med delnim razkopavanjem mostu leta 1942, drugič pa leta 1946 ali 1947 na veliki petek, ko so neznanci razstavili Križanega in ga vrgli na breg potoka Mirna. Domačini vedo povedati, da je razpelo na bregu varoval pes, ki je z lajanjem priklical ljudi, in ga tako rešil. Kapelo so zadnjič obnovili leta 1992.

Število kapel in znamenj se je zgostilo ob romarskih poteh, saj so služili kot razgledne točke, s katerih se je prvič videlo cerkev, predvsem pa kot kažipoti k romarski cerkvi. Ena takšnih kapel je bila postavljena leta 1912 v Volčjih Njivah. Mimo nje so hodili romarji na Žalostno goro. Pri kapeli so se ustavili, se prekrižali, zmolili nekaj očenašev in pomalicali. Na steni poleg vrat je bila pritrjena puščica, da so romarji prispevali kak dinar za obnovo. Ob kapeli sta bili levo in desno posajeni cipresi. V vasi imajo navado, da gre pogrebni sprevod iz pokojnikove hiše na pokopališče mimo kapele, kjer se navadno ustavi, pogrebci zmolijo nekaj očenašev in potem nadaljujejo pot.

Po pomoč k svetnikom so se domačini zatekali tudi v številnih stiskah, ki utegnejo prizadeti kmečkega človeka (bolezni živine, slaba letina, slaba kupčija, itd.). V Straži pod Veselo Goro stoji kapela sv. Notburge, zavetnice kmečkega dela. Legenda iz Šentruperta pravi, da je dal kapelo pozidati kmet, ki je imel na svoji kmetiji zaposleno deklo Notburgo. Bilo je v času žetve in dela na polju je bilo veliko. Hlapci in dekle so delali noč in dan, vendar jih kmet tudi v nedeljo ni pustil k maši. Dekla Notburga je vztrajala pri obisku nedeljske maše in prigovarjala gospodarju naj jih vendarle pusti iti. Ta je pristal, a le pod pogojem, da bo srp, ki ga je morala dekla vreči v zrak, obvisel v zraku, če pa bo padel na tla, bodo morali vsi ostati na polju. Na kmetovo veliko začudenje je srp obvisel v zraku. Od takrat je tudi sam redno zahajal v cerkev in je dal celo denar za postavitev kapele.

Da bi bil pridelek v vinogradih bogat, so vinogradniki na Oplenku sezidali kapelo in jo posvetili sv. Martinu. Želeli so poljsko mašo ter blagoslov vinogradov med vinskimi trtami in zidanicami. Vendar poljske maše do današnjih dni še ni bilo.

Za dobro kupčijo in zdravje živine so se sejmarji, namenjeni na Veselo Goro, ustavljali pri kapeli v Trsteniku in se priporočali sv. Antonu Padovanskemu. Kapelo so leta 1912 pozidali vaščani. Vsak je prispeval nekaj: eden zemljo, drugi strešnike, tretji denar za kip, itn. Do danes je kapela že dvakrat pogorela, leta 1992 pa so jo še okradli.

Iz zaobljube je bil postavljen tudi steber s kipom črne Marije na Veseli Gori, ki pa je danes, ko ni več romarjev, pozabljen in zaraščen, tako da ga s ceste skoraj ni mogoče videti. Domačini pripovedujejo, da je star več kot 300 let in da gre za izdelek železolivarne na Dvoru. Verjetno gre za napačno datacijo, saj je železarna na Dvoru začela obratovati šele v 2. polovici 18. stol.. Kip naj bi dal postaviti lastnik graščine na Veseli Gori v zahvalo za rešitev iz potapljajoče se ladje in srečno vrnitev domov. Okoli stebra je grajska družina postavila leseno lopo in klopi, namenjene molitvi. Pred drugo svetovno vojno je za binkošti in veliki šmaren veselogorska procesija na svoji poti zavila tudi k zaobljubljenemu stebru s črno Marijo.

Kapele v nekaterih vaseh, ki so precej oddaljene od cerkve, prevzamejo včasih njeno vlogo. Tako npr. v primeru bolezni ali slabega vremena posebno starejši ljudje ne gredo v cerkev, ampak molijo kar pred bližnjo kapelo. Takšno funkcijo ima tudi kapela v vasi Hrastno. Vaščani so jo postavili leta 1988 in sicer na mestu, kjer je prej stal lesen križ. Nastala je iz zaobljube dveh družin. Kapela oživi posebno za veliko noč, ko je pred njo blagoslov jedi, v maju pa se ob večerih pri njej zbirajo vaščani pri šmarnicah. Leta 1991 so v vojnih dneh tu vsak večer molili rožni venec; prišli so vsi vaščani, za starejše so pred kapelo postavili zaboje z blazinami.

Kapele so običajno prostor, kjer se zbirajo vaščani; molitve v maju so družabni dogodki, ki nekajkrat letno povežejo celo vas. Še danes je v navadi, da se domačini pred vsako kapelico, lesenim križem ali znamenjem odkrijejo in prekrižajo. Ta prastara navada se je preko različnih družbenih sistemov ohranila vse do danes.

Poljska znamenja so sestavni del krajinskega obeležja in krajinske estetike, so dekorativna tipika pokrajine. Nastajala so iz duhovnih potreb, stisk in zaupanja v božjo pomoč. Narejena so preprosto, z intencijo čutečega vernega človeka. Imela so svoj vsebinski poudarek in so zaznamovala kraje nesreč, kužnih nevarnosti in odločitev. Kapelice imajo liturgično funkcijo in predstavljajo nadomestni liturgični prostor za vaško skupnost, pomembne pa so tudi po tem, da razgibajo vaško silhueto in povezujejo vaške hiše ter zaznamujejo videz vasi.

Vsaka dežela ima nekaj tipološkega. Specifično za to pokrajino je Križani v leseni niši. V teh znamenjih se skriva bistveni del identitete Šentruperta, tistega občutenja in sidrišča človekovega obstajanja, ki bi jima rekli pripadanje oziroma ukoreninjenost.

Maruša Markovčič
Damjana Žbontar