Prazgodovinski ostanki, kot so orodje, orožje, posoda in nakit, so bili iz Mirnske doline prenešeni v muzejske hiše po svetu, pri nas pa v Ljubljano in Novo mesto. Ostala so le izkopana in izpraznjena gradišča in grobišča. K odtujitvi teh predmetov iz doline pa so po svoje pripomogli tudi znani privatni zbiralci in prekupčevalci, ki jih je bilo in jih je še vedno zelo veliko.

Edina izjema je najdena nagrobna plošča na Kamnju, ki visi od julija 1995 v zakristiji ž.c. sv. Ruperta v Šentrupertu. Plošča je bila najdena na kupu kamenja, ki ga je odložil rovokopač na vikendu Anice Krnc, ko so leta 1993 izvajali zemeljska dela za asfaltiranje ceste. Župnik Anton Krnc, Aničin brat, ga je odnesel na Št. Jošt na Kozjaku.

Pridobil si je mnenje dr. Marjete Šašel - Kos, ekspertinje za epigrafiko na Inštitutu za arheologijo ZRC SAZU, ki je zapisala: »Nagrobna plošča rustikalne izdelave iz lokalnega kamna; preproste oblike. Napisno polje obdano s preprostim profiliranim okvirom, ki se zgoraj zaključuje v obliki zatrepa. Napis: L(ucius) Baibi(us) Se /- mproni(anus) / Escingai / co(n)iugi / suai. Prevod: Lucij Bajbij Sempronian (je dal postaviti nagrobnik) Escingi, svoji ženi. Posebnosti: Baibi(us) namesto Bachi(us), Escingai namesto Escingae, suai namesto suae. Escinga je keltsko ime. Žena je bila domačinka, mož pa rimski državljan.« Po njenem mnenju bi se po pisavi dalo sklepati, da sodi nagrobni kamen v 1. st. n. š.

Mag. Uroš Bavec, konzervator na novomeškem zavodu za varstvo kulturne dediščine, meni, da nam nagrobnik ponuja dober vpogled v takratno stvarnost, ko so se »ti prvotni prebivalci … očitno izredno hitro vključili v takratni 'globalizacijski' tok romanizacije, katerega zunanji pokazatelj je bila tudi latinska pismenost … Ta zelo zgodnji nagrobnik iz sredine 1. stoletja ni zanimiv le zaradi keltskega ženskega imena Eskinga, marveč tudi zaradi nerodnega lokalnega posnemanja takratnih rimskih vzorov. Ta se ne kaže le v treh paralelnih obrobah napisnega polja, zaključenih s trikotnikom, ki posnemajo zatrep rimske grobne stele, in v okorno izdelanih črkah. Zlasti zanimivi so slabo znanje pravilne latinščine in napačna latinska rodilniška in neobičajna imenovalniška raba ob imenovanju postavitelja – L(uci) Baibi Semproni (Bavec 2006, 61).«

V času, ko se je "tehtalo", ali bo nagrobna plošča shranjena v Ljubljano ali Novo mesto, je župnik Janez Vidic posredoval pri župniku Antonu Krncu, ki je nagrobno ploščo vrnil v Šentrupert.