Gorenje Jesenice, 1946, svetovalec direktorja Inštituta RS za rehabilitacijo, predsednik Zveze prijateljev mladine Slovenije.
Bil je četrti otrok; družina se je že v predšolskem obdobju preselila na Puščavo pri Mokronogu; v Mokronogu je tudi naredil osnovno šolo. Srednjo zobotehniško šolo je naredil v Ljubljani, se ukvarjal s tekmovalnim športom in kot predsednik šolske mladinske organizacije vodil delovno brigado. Po srednji šoli je v rekordnem času končal Pedagoško akademijo v Ljubljani in nadaljeval šolanje na Visoki defektološki šoli v Zagrebu. Že takoj je predaval na Delavski univerzi Borisa Kidriča in napisal prvi priročnik za prosti čas z naslovom Mladinski klub. Vodil je Študijsko raziskovalni center Centra za mladinske klube, hkrati pa veliko pisal v takratno Mladino; za številne eseje o prostem času, alkoholu in drogah je bil predlagan za priznanje Zlata ptica. Kasneje sta takšno tematiko obdelala skupaj s Tatjano Pregl v knjigi Mladost za zidovi.
Po diplomi je postal sekretar sveta za zdravstveno in socialno varstvo in sekretar koordinacijskega odbora za boj proti alkoholizmu; sodeloval je z dr. Rugljem in napisal uvodnik v njegovo delo Dolga pot. Leta 1975 je začel predavati na takratni Višji šoli za socialne delavce kot profesor socialne patologije za deset let. Že pred tem pa so ustanovili Svobodno katedro za preučevanje prostega časa in zabave na Višji šoli za socialne delavce; o tem je nastala tudi knjiga, ki je še danes edina izvirna literatura na to tematiko. Ob sodelovanju s prof. dr. Levom Milčinskim so se mu oblikovale vrednote: svetost življenja, posvečenost mrtvih, spoštovanje človekovega dostojanstva.
Vrhunec njegovega ustvarjanja pomeni dvajsetletno vodenje Inštituta RS za rehabilitacijo. Pod njegovim vodstvom so zgradili nove objekte, prestrukturirali programe, pridobili status univerzitetne ustanove, velik mednarodni ugled ter pripeljali številne mednarodne strokovnjake. Kot organizator različnih mednarodnih prireditev na področju invalidskega športa je sodeloval s podpredsednikom Društva paraplegikov Slovenije in z našim odličnim športnikom Jožetom Okornom. Sodeloval je pri vzpostavitvi programa za usposabljanje menedžmenta v zdravstvu. V sredino te dejavnosti sodi tudi odmevna specializacija iz menedžmenta v zdravstvu, kjer je diplomiral 1992. leta. Kasneje je naredil še magisterij; z izkušnjami, ki jih je pridobil, je postal svetovalec takratnega predsednika države Milana Kučana. Krajše obdobje je bil še generalni direktor Kliničnega centra, dokler ni postal svetovalec direktorja Inštituta za rehabilitacijo. Njegova bibliografija obsega blizu sto enot.
Je pa tudi dolgoletni predsednik Zveze prijateljev mladine Slovenije in predsednik fundacije Z glavo na zabavo; z njo poskušajo uveljaviti zabavo brez alkohola in opojnih sredstev.
Mag. Franc Hočevar je povezan s kraji svoje mladosti; je član gasilskega društva na Velikem Cirniku; njegovi številni prijatelji so doma tudi v teh krajih.