Rakovnik pri Šentrupertu, 1825 – Dunaj, 1879, slovenski deželni in državni poslanec, se zavzemal za rabo slovenščine tudi na Dunaju, podpiral je slovenske kulturne ustanove.

Njegova rodbina izhaja z Beneškega in je bila 1674 povzdignjena v grofovski stan. Njihova posestva so bila Škrljevo, Rakovnik, Dob in Kot. Iz rakovniške linije je bil Josip Emanuel Barbo; bil je med tistimi redkimi plemiči na Slovenskem, ki so se prilagodili domačim razmeram in se oprijeli slovenstva. Jurčič ga je označil kot človeka, ki je od začetka odločno stopil na slovensko stališče in značajno vztrajal do konca, česar ni prikrival tudi v aristokratski družbi. Podpiral je slovenske kulturne ustanove in gospodarsko sodeloval pri Kranjski kmetijski službi.

Slovenski deželni in državni poslanec je bil 12 let – umrl je na seji sveta.

Zadnji iz rodu Barbo je bil grof Robert Barbo, avtor dela Bela krogla. Njegova hčerka Livija je še vedno vezana na dolino svojega otroštva.