Šentrupert, 1930 – Škofja Loka, 1987, akademski kipar.

Njegov oče je bil Jožko Sottler iz Brežic, mama Mari Primožič iz Šentruperta, ki je v mladosti pisala pravljice. Bili so trije otroci; ker je prvorojenka živela le pol leta, so bili toliko bolj navezani na Gorazda.
Zgodnje otroštvo je preživel v Rogaški Slatini, kjer je bil oče direktor zdravilišča. Kasneje se je družina preselila v Ljubljano. Gorazd se je kot otrok učil violino, kazal pa je tudi veliko likovno nadarjenost. Starši so njegove risbe nesli pokazat v bližini živečemu kiparju Borisu Kalinu; le-ta je potrdil dečkovo nadarjenost in ga vzel za vajenca v svoj atelje za Bežigradom. Kipar mu je kmalu zaupal težje kiparske naloge; iz tega obdobja se je ohranil mavčni kip Deček, ki jezdi polža – z njim je potrdil svojo veliko likovno nadarjenost. Po končani osnovni šoli se je vpisal na klasično gimnazijo, potem pa na Akademijo upodabljajočih umetnosti v Ljubljani na kiparski oddelek in ga končal pri 22 letih. Naslednje leto je na Akademiji za likovno umetnost v Zagrebu vpisal specializacijo pri slavnem hrvaškem kiparju Antunu Auguštinčiću. Gorazd Sottler je bil tudi odličen risar, da ga je celo Auguštinčić prosil, naj mu podari risbo. Na kiparjevo umetnost je zelo vplival tudi kipar Frano Kršinić; po njegovi zaslugi so ženski akti poleg portreta, avtoportreta in risbe ostali glavna umetniška tema.

Po vrnitvi iz Zagreba se mu ni uresničila želja, da bi delal velike kipe, zato je njegova kiparska pot krenila v smeri intimne plastike. Zaposlil se je na Osnovni šoli Franca Rozmana Staneta in tudi naredil portret Franca Rozmana Staneta. Ohranili so se portreti najbližjih, predvsem portreti hčerke, danes vrhunske ilustratorke Alenke Sottler. Iz obdobja poučevanja je nastala cela vrsta izrednih portretnih krokijev njegovih učencev, iz katerih je razvidno, kako mojstrsko je obvladal risbo. Do svojega dela je bil izredno kritičen in je marsikdaj zavrgel delo, četudi so ga drugi lepo ocenili. Zato se je kljub izredni delovni disciplini ohranilo le malo del.

Sodeloval je na več skupinskih razstavah in bil pri kritiki dobro sprejet. V zadnjih letih življenja se je posvetil samo ustvarjanju in priredil več samostojnih razstav. Zelo se je posvečal raziskavam v keramiki, keramični skulpturi in slikarstvu. V tem obdobju je izvedel veliko keramično plastiko za Onkološki inštitut v Ljubljani. Njegova risba je bila sprejeta tudi na mednarodni bienale risbe na Reki.
Vseskozi je obdržal tesne stike s svojim rodom v Šentrupertu in tudi večkrat narisal svoj rojstni kraj.
Njegov ohranjeni opus ni velik, razkriva pa dragoceno visoke standarde občutljivega esteta, ustvarjalca in misleca.

Hčerka Alenka Sottler je za razstavo Rastoča knjiga podarila umetnikov kip matere.