Šentrupert, 1900 – Ljubljana, 1955, akademik, zdravnik ginekolog in porodničar, dvakratni Prešernov nagrajenec. Začetnik sodobnega porodništva in ginekologije, organizator zdravstva.

V Zagrebu je najprej študiral gozdarstvo, nato medicino v Ljubljani, Gradcu in Zagrebu, kjer je diplomiral. Najprej je bil oddelčni zdravnik v Brežicah, nato v bolnišnici za ženske bolezni v Ljubljani, se izpopolnjeval v Zagrebu, Franciji, Belgiji, na Nizozemskem, v Italiji in Veliki Britaniji, postal primarij. Kot član zdravniškega matičnega odbora OF za Ljubljano je vodil zbiranje in pošiljanje sanitetnega materiala za partizane in se tudi sam vključil v NOV, postal je šef sekcije za bolnišnice pri sanitetnem oddelku. V razmerah partizanskega vojskovanja je razvil in uveljavil svoj koncept konspirativnih bolnišnic. Po osvoboditvi je bil imenovan za predstojnika klinike za ginekologijo in porodništvo ter postal redni profesor na Medicinski fakulteti v Ljubljani, bil dekan Medicinske fakultete ter rektor Medicinske visoke šole; 1954 je postal član SAZU. V porodništvu in ginekologiji je utemeljil sodobno medicinsko doktrino; razširil jo je tudi na oddelke v splošnih bolnišnicah in nazadnje v vseh zdravstvenih domovih ter pripomogel, da se je bistveno zmanjšala umrljivost mater in otrok. Bil je odličen predavatelj, vzgojil je vrsto specialistov. Njegov učbenik Porodniške operacije je bil osnovna učna knjiga mnogim generacijam porodničarjev. Dvakrat je dobil Prešernovo nagrado.

Po njem se od 2. aprila 1983 imenuje šola v Šentrupertu.

Režiser Zdravko Pečenko je po scenariju Metke Jakšič leta 2007 posnel film o dr. Pavlu Lunačku – z naslovom Vdih življenja.