Nad zaselkom Hrastno stoji nekoliko zamaknjeno podružnična cerkev sv. Duha na Vihru. Njena zgodovina je zelo zapletena. Je razmeroma zgodaj izpričana in je ena najstarejših podružnic v šentrupertski župniji. V listinah je izpričana 1275. leta, polkrožni romanski portal pa priča o njenem starejšem izvoru. Svetišču je bila ladja prizidana že pred letom 1644, ko so v njej postavili dva lepa renesančna oltarja. Leta 1823 sta bila prizidana zvonik in zakristija, v ladji pa so 1836. leta prvotni lesen strop nadomestili z oboki. 

Svetišče je enotno, sezidano iz ene zamisli v obliki starih slovenskih gotskih cerkva s petosminskim zaključkom in rebrastim obokom. Šilastoločni slavolok loči svetišče od ladje, ki je bila večkrat prezidana. Svetišče in slavolok sta poslikana s freskami, slavolok tudi na ladijski strani; te so v dediščini srednjeveške tradicije zelo pomembna ostalina, čeprav se iztekajo že v začetek renesanse. Datirane so med letoma 1500 in 1510. Najzanimivejša upodobitev je družba apostolov na severni strani svetišča, med katerimi je v sredini sv. Jakob s portretnimi potezami naročnika v maski romarja.
Glavni oltar je iz leta 1753, pomembnejša pa sta stranska oltarja z letnico 1644: desni je posvečen štirinajstim pomočnikom v sili in levi sv. Ani. Oba sta primer skromne, a slogovne neoporečne rezbarske delavnice z oznako H.G.G. (Hans Georg Geigerfeld), ki je med leti 1641 in 1655 izpričan tudi v drugih podružnicah na območju Mirnske in Ribniške doline. Domnevno je lahko predhodnik delavnice, ki se je ob koncu 17. stoletja razvila v eno najkvalitetnejših rezbarskih oblikovalk oltarjev z bujnim rastlinjem, ki je imela sedež nekje na Dolenjskem, najbrž v Novem mestu.

Dr. Marko Marin