Ko so se romarji razšli, je bilo življenje na Veseli Gori še nekaj dni spremenjeno, posebno če je hkrati z romanjem potekal sejem. V takih primerih so se Veselogorci in še nekateri najbližji prebivalci pripravljali že do teden dni prej. Pograbili so vrtove, pripravili prostor za živali, ki so jih potem prignali kmetje. Na Ostrežu so bile vzdolž poti približno stotrideset metrov dolge rampe, kamor so privezovali živino. Po pobočju Vesele Gore je bilo določeno mesto za govejo živino, drugo za konje in tretje za ovce. Živino so prodajali predvsem kmetje iz šentruperške župnije, ter dolski, mokronoški in mirnski kmetje. Med obema vojnama so sklepali dobre kupčije. Tedaj so po živino prihajali celo kupci iz Blok in Italije. Noben sejem v okolici ni bil tako obiskan. Pravijo, da so na njem lahko kupili vse, kar so potrebovali, od kmečkega orodja, suhe robe, kovaških, pletarskih in lončarskih izdelkov do čevljev, blaga in oblek, neka trgovka iz Šentruperta je prodajala tudi lect.
Prodajalci so stojnice vsakokrat shranili pri domačinih. Da so jih pravočasno pripravili, so prišli navadno en dan pred sejmom, v petek. Tudi pri postavljanju stojnic je veljal neki red: prodajalci so ohranjali iz leta v leto isto mesto, lončarji npr. pri cerkvi. Če bi kdo zasedel mesto drugemu, bi mu vse prevrnili. Pri trgovanju z živino so imeli pomembno vlogo posredniki, t.i. mešetarji. Ljudje so barantali za cene.
Ob sejmih so našli nemalo priložnosti za zabavo in norčavost. Fantje so radi storili kaj posebnega in se med seboj tudi izzivali. Okoli prve svetovne vojne je prodajalec klobukov nekemu fantu na vprašanje o ceni le-teh odvrnil, da stane klobuk "en mernik kurjih drekov". Fantje so se mu maščevali tako, da so prevrnili njegovo stojnico po hribu. Pobrali so vse klobuke in jih poskrili pred žandarji. Naslednja leta je bilo v celi vasi dovolj dragih klobukov. Na sejmu so za dobitke igrali tudi nekakšno igro na srečo. Podnevi so ljudje tudi posedali pred hišami ob kozarcu. Na Ostrežu, kjer je bila gostilna, so prodajali hrano. Da so pripravili dovolj jedi, so pomagali sorodniki: zaklali so telico in skuhali juho, ajmoht in spekli pečenko. Kak domačin je igral na harmoniko, da so v gostilni lahko peli in plesali.
Na Veseli Gori so se ob velikih sejmih v množici pomešali kupci, trgovci, romarji in radovedneži. Če sejmi niso potekali v času romanja, na njih niso prodajali nabožnih pred-metov. Sicer pa so romarjem ponujali slike, kipe, kropilnike, križe, svetinjice, rožne vence, podobice, sveče idr. Z romanj so ljudje nesli domov tudi "odpustke", npr. kako lectovo srce za spomin ali darilo - navadno starši otrokom ali fantje dekletom. Srca so izbrali glede na napis na njih.
V soboto zvečer so sejem zaključili. Večina kupcev in trgovci so odšli, romarji pa so ali nadaljevali pot ali ostali do nedelje. Domačini so naslednje dni pospravljali.
Semanji dnevi so bili na Gregorjevo - 12. marca, 27. aprila, v četrtek pred binkoštmi, 27. oktobra in v soboto pred angelsko nedeljo. Po velikosti so se sejmi razlikovali. Največja sta bila na Gregorjevo in pred žegnanjem.
Marta Kunstelj